Osnova in vzor za učenje jahanja so principi akademske umetnosti jahanja, pedagoški pristop,upoštevanje zakonitosti psiho-motoričnega učenja, poglobljeno zavedanje telesa in razvijanje sposobnosti vživljanja in empatije.
Jahači se v procesu učenja jahanja učijo etoloških zakonitosti kot so pristop, komunikacija, vedenje in pravilna oskrba konja. Vsako lekcijo jahanja se jahači učijo tudi dela na tleh in dela na lonži, kar jim omogoča celosten vpogled tako z vidika treniranja, pravilnega vodenja, komunikacije in osvajanja biomehaničnih zakonitosti gibanja konja. Obenem se v procesu omenjenih aktivnosti razvija ozaveščanje gibanja in govorice lastnega telesa, kar omogoča globji stik s sabo in posledično tudi s konjem.
Interakcija s konjem človeku omogoča celo paleto izkustvenih spoznanj. Skrb za žival zahteva odgovornost in angažiranost. Velika žival kot je konj vzbuja strahospoštovanje, previdnost in pozornost pri ravnanju, kar povečuje samozavest in razvoj discipline. Vodenje in jahanje konja zahteva odločnost, doslednost in povečano koncentracijo, kar pripomore h krepitvi in izgradnji osebnosti. Tako se poleg gibalnega udejstvovanja razvija tudi psiho-socialna komponenta posameznika.
